Dr. Zora Žbontar.

Dr. Zora Žbontar je kustosinja in vodja Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju Slovenije ter urednica revije Argo. Sodeluje v raziskovalnih, razstavnih in evropskih projektih ter akademsko deluje kot docentka za področje umetnostne zgodovine. V svojem delu se posveča muzeologiji in umetnostnozgodovinskemu raziskovanju, s posebnim poudarkom na sodobnih pristopih k razstavljanju in interpretaciji umetniških del v muzejskem in galerijskem prostoru. Dr. Zoro Žbontar, ki je vodja razstavnega projekta in soavtorica razstave Barok v Sloveniji, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 17.1.2026, ob 16,30 h na Prvem programu Radia Slovenija.  

III. Mednarodni trienale keramike UNICUM 2015, foto Tomaž Lauko

Zora Žbontar je od leta 2013 zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije, na Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost je višja kustodinja in skrbi za fotografsko zbirko. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 2017 doktorirala iz umetnostne zgodovine. Je ena od vodij Mednarodnega trienala keramike UNICUM, ki predstavlja sodobno umetniško keramiko. Vključena je v evropske projekte ter je glavna in odgovorna urednica muzejske revije Argo. Zora je velika ljubiteljica umetnosti, knjig, knjižnic in vsega lepega. ( vir: https://knjiznicarske-novice.si/intervju-z-dr-zoro-zbontar/)

Razstava Oblikovanje prihodnosti, v okviru evropskega projekta Keramika in njene dimenzije, 2023 foto arhiv NMS

Sodobna umetniška keramika, 2024, foto, Pia Klančar

Dr. Zora Žbontar, Sodobna umetniška keramika, 2024, foto, Pia Klančar

Barok v Sloveniji

Dr. Zora Žbontar je bila vodja razstavnega projekta in soavtorica razstave Barok v Sloveniji. Ta  občasna razstava, je  na ogled od 12. junija do 7. decembra 2025, podaljšano do 18. januarja 2026. Takole so zapisali na spletni strani NMS: 

Med posameznimi slogovnimi obdobji je prav barok med tistimi, ki so v največji meri zaznamovala podobo prostora današnje Slovenije. To je čas, ko smo po srednjem veku ponovno priča velikemu umetnostnemu zagonu. Po umiritvi verskih bojev in turške nevarnosti se je odprla pot za razcvet dežel na obrobju cesarstva. Za ta čas značilna mobilnost umetnikov je v slovenski prostor pripeljala zveneča imena in izjemne arhitekturne, kiparske in slikarske stvaritve. Tudi v Ljubljani se je začela živahna gradbena dejavnost kot posledica ambicioznega umetnostnega naročništva. Gonilna sila tega kulturnega preporoda so bili plemiški izobraženci, ki so z ambicijo, da bi se približali tako dvoru kot bližnjim in bolj oddaljenim umetnostnim središčem, spodbujali razvoj kulture na vseh področjih – likovni umetnosti, glasbi, gledališču …
Dobrih šest desetletij po zadnji predstavitvi baročne umetnosti želita Narodna galerija in Narodni muzej Slovenije ponovno ponuditi tako širši kot ožji strokovni javnosti nov pregled umetnosti tega obdobja.

Odprtje razstave Barok v Sloveniji, 2025, foto arhiv NMS

Razstava v Narodnem muzeju Slovenije osvetljuje tako posvetno kot sakralno oblast ter vsakdanje življenje v 17. in 18. stoletju. Obiskovalcem omogoča vpogled v posvetne, verske in družbene tokove tega časa ter razkriva bogastvo kulturnih stikov in vplivov, ki so sooblikovali slovensko umetnost. Na ogled so dosežki arhitekturne in uporabne umetnosti tega obdobja, predstavljeni skozi prihod novih cerkvenih redov jezuitov in kapucinov, novih gradenj ter prenove stolnih, mestnih, podružničnih in romarskih cerkva ter samostanov. Posvetni del razstave pa z mestnimi hišami, palačami in podeželskimi dvorci ter njihovo opremo zaznamuje predstavitev prostorov oblasti in življenja v mestu ter na deželi.
Na ogled so tudi dragoceni predmeti, ki so nam jih samo za to razstavo posodili iz drugih ustanov.
Spoznate lahko vpliv novih cerkvenih redov, kot so jezuiti in kapucini, ter si ogledate prenove stolnih in mestnih cerkva, samostanov in romarskih svetišč. A barok ni bil le čas cerkvenega sijaja – odkrijete lahko tudi razkošje mestnih palač, podeželskih dvorcev in njihovih umetniško dovršenih interierjev. Razstava ponuja tudi vpogled v vojaško zgodovino in bogato baročno grafiko. (vir: https://www.nms.si/si/razstave/11995-Barok-v-Sloveniji )

Razstava Barok v Sloveniji, foto, a2o2 arhitekti, foto Ana Skobe

Razstava Barok v Sloveniji, foto, a2o2 arhitekti, foto Ana Skobe

Razstava Barok v Sloveniji, foto, a2o2 arhitekti, foto Ana Skobe

Zanimive teme

Dr. Zora Žbontar se loteva zelo zanimivh tem, to se je začelo že v času študija. Njeno diplomsko delo nosi naslov:

Sanje, spanje, smrt: prepletanje pomenov med antiko in srednjim vekom. Povzetek diplomskega dela
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, Oddelek za sociologijo
Mentorici: red. prof. ddr. Nataša Golob, red. prof. dr. Svetlana Slapšak, somentor: doc. dr. Igor Škamperle; 211 strani

V diplomskem delu je predstavljen odnos do smrti, spanja in sanj v antiki ter srednjem veku. Prek teh treh komponent je v ospredju preučevanje fuzije/kolizije krščanstva in preteklih mitskih predstav. Delo izhaja iz spoznanj več strok, s katerimi poskuša izbrani opus podob prebrati v njihovi celovitosti. Metodološko sledi usmeritvam zgodovine mentalitet in antropološke šole, ki se je razvila v centru Louisa Gerneta, ter dognanjem novejših arheologov in antropologov smrti, ki dajejo prednost raziskovanju pogrebnih ceremonialov, vedenju in diskurzu, ki so ju ti sprožili, in ne raziskovanju obrazcev verovanja v posmrtno življenje. Z vpogledom v kulturo spanca, sanjanja in občutenja smrti sta osvetljena tudi svet živih in senzibilnost tedanjega človeka. Delo odpira vprašanje, do kolikšne mere lahko prakse pogrebnih ceremonij spregovorijo o motivih, prepričanjih, verovanjih, ki so jim ljudje sledili. Lahko te prakse razkrijejo kognitivne procese, ideološke konstrukte in njihovo politično motivacijo? Z odstiranjem različnih plasti pomenov želi delo pokazati, da pomen sanj, pomen spanja in odnos do smrti niso od zgodovine neodvisna človeška realnost, temveč so kulturno pogojeni in se skozi čas spreminjajo ter prepletajo s preteklimi, veljavnimi in tujimi vzorci. Obnašanje ljudi vsebuje presenetljivo trdoživo ohranjanje ritualov, zakoreninjenih gest, ki se ponavljajo še dolgo po tem, ko njihovega smisla ni več mogoče razumeti.
V uvodnem delu je predstavljen odnos do sanj v antiki, s poudarkom na kultu boga Asklepija. Sledita osvetlitev odnosa do smrti v grškem in rimskem svetu ter raziskovanje poteka pogrebne ceremonije, komunikacije med mrtvimi in živimi z grobnimi daritvami ter korenin krščanskega kaznovanja po smrti. V drugem delu je poudarek na vzponu zahodnega krščanstva in načinih kulturnega prisvajanja preteklosti. Raziskuje, v kolikšni meri je pogansko tipologijo sanj prevzelo krščanstvo. Pod drobnogled je postavljeno razmerje med sanjami v Stari in Novi zavezi, v katerih so podobe iz sanj in videnj nastopale kot pogosta oblika neposrednega božjega razodetja. V sklepnem delu je poudarek na dvojnosti v občutenju smrti v srednjem veku in krščanskem humanizmu, ki je v ospredje postavil temo človeške minljivosti. Predvsem kriza družbene vezi in krhanje preteklih družbenih oblik oblasti (npr. kriza fevdalne ali viteške družbe) prispevata k večji obremenjenosti in negotovosti v zvezi z dojemanjem lastne smrti. ( vir: https://www.suzd.si/bilten/arhiv/bilten-suzd-14-2011/343-studentske-strani/322-zora-zbontar-sanje-spanje-smrt-prepletanje-pomenov-med-antiko-in-srednjim-vekom-povzetek-diplomskega-dela )