Starinoslovci.
Ste že slišali za besedi starinokop
in starinoslovec? Res zvenita zelo arhaično, pomenita pa arheologa, človeka, ki
izkopava in preučuje predmete iz starejših zgodovinskih obdobij. Najstarejše
omembe arheoloških spomenikov pri nas so iz 15. stoletja, v dnevniških zapisih
Paola Santoninija, ki je leta 1478 ob obisku Celja zapisal, da je v mestu polno
rimskih napisov. Več opisov je nato iz 17. stoletja, precej takih je recimo v
Slavi vojvodine Kranjske, ki jo je leta 1689 izdal Janez Vajkard Valvasor. V obdobju
razsvetljenstva se je za arheološke spomenike navduševal tako imenovani Zoisov
krog. Še posebej Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in
drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. V 19. stoletju pa je razvoj arheologije
zaznamovala ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja leta 1821. Za temi
letnicami in opisi pa so konkretne osebe in še posebno tisti, ki so arheološke
spomenike in predmete odkrivali. V oddaji sledi časa, v nedeljo 24.8. 2025, ob 17,20h na Prvem programu Radia Slovenija, se bomo lotili prav teh, tako imenovanih amaterskih arheologinj in
arheologov.
 |
| Jernej Pečnik eden najbolj znanih "starinoslovcev", naslovnica knjige avtor dr. Janez Dular, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
Večje zanimanje za arheologijo se je začelo pri nas v času
razsvetljenstva. Takratne izobražence sta začela vse bolj zanimati preteklost
in predvsem antični čas. Tu je šlo predvsem za določanje lege antičnih mest, ki
so jih omenjali starodavni viri. Obenem pa so zbirali in popisovali antične
napise, nam je med drugim povedal dr. Janez Dular, arheolog.
 |
Dr. Janez Dular, foto Milan Trobič
|
Knjiga
Dr. Janez Dular je raziskoval življenje Jerneja Pečnika in leta 2014 izdal knjigo z naslovom- Starinoslovec Jernej Pečnik, izdajatelj Občina in Turistično društvo Dobrepolje. Z njegovim dovoljenjem bom zato v nadaljevanju objavil fotografije iz te knjige.
 |
Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 8, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije
|
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str.12, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str.14, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije
|
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str.16, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str.18, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije
|
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 20, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 23, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 25, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 26, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 27, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 28, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 29, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije
|
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 31, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 32, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 34, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
 |
| Knjiga Starinoslovec -Jernej Pečnik, avtor dr. Janez Dular, str. 36, foto vir: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije |
Dr. Janez Dular je na koncu knjižice o Jerneju Pečniki dodal še fotografije in risbe nekaterih predmetov, ki jih je v svoji petiindavjsetletni karieri našel in izkopal Jernej Pečnik. Najdbe hrani Narodni muzej Slovenije in Naravoslovni muzje Slovenije na Dunaju. Fotografije je posnel Tomaž Lauko, risba situle pa je delo Dragice Knific Lunder- je zapisal dr. Dular. Omenjene fotografije si sledijo v knjigi od strani 39- 51.
Ostali
V oddaji boste slišali tudi o drugih "starinkopih". Med njimi je zelo zanimiva vojvodinja Mecklenburška.
 |
| Vojovodinja Mecklenburška, vir objava na FB strani Arheoportal, vir Narodni muzej Slovenije |
Na FB straneh Arehoportal so ob dnevu žena zapisali:
"Drage dame, iskrene čestitke ob vašem prazniku!
Na #DanŽena v spomin priklicujemo vojvodinjo Mecklenburško, rojeno Windisch-Grätz. Kar nekaj 
ljubiteljskih kopačev, ki jih pri tem početju ni omejeval noben zakon, je na koncu 19. in začetku 20. stoletja raziskovalo po deželi Kranjski. Med njimi je bila tudi vojvodinja, ki se je po smrti svojega sina preselila na grad Bogenšperk. Ker je bila premožna, je lahko najemala domačine, na svoja izkopavanja pa je vabila tudi vodilne arheologe tistega časa, ki so jo naučili pravilnega izkopavanja in dokumentiranja najdb. Obiskal jo je celo slavni Oscar Montelius, ki je pohvalil njen način dela. Močno podporo pa je našla tudi na nemškem dvoru. Cesar Wilhelm II., njen sorodnik, je navdušeno spremljal odkritja in ji nudil finančno pomoč. Njene nadaljnje načrte je prekinila prva svetovna vojna, leta 1919 pa je novonastala država zbirko zapečatila na gradu Bogenšperk. Josip Mantuani, takratni ravnatelj Narodnega muzeja, jo je popisal in ocenil na smešno nizek znesek, a pristojno ministrstvo kljub temu ni našlo denarja za odkup. Vojvodinji, ki se je preselila nazaj v Nemčijo, je leta 1928 uspelo prevzeti lastništvo nad zbirko. Po njeni smrti leta 1929 je hči manjši del zbirke podarila Narodnemu muzeju, večino pa sta odkupila Peabodyjev muzej pri Harvardski univerzi ter Ashmolejev muzej v Oxfordu.
Kljub (za današnje razmere) spornemu načinu dela vojvodinja ni delovala v nasprotju z zakonom, dokumentacija izkopavanj pa je za takratni čas presenetljivo dobra..."
Janez Grilc
Rojen je bil na Plazetovi domačiji na Kleniku, kjer je tudi živel. Njegova rojstna hiša še vedno stoji in ima hišno številko 8. Bil je kmet in ljubitelj starin, zlasti izkopanin. Izkopavanja se je loteval tudi samostojno. Kot fant je delal pri izkopavanjih Dragotina Dežmana.7. januarja 1882 je na svoji njivi skrivaj izkopal bronasto vedrico, ki je kasneje dobila ime vaška Situla. Spomladi istega leta jo je prodal Dragotinu Dežmanu za Kranjski deželni muzej, zdaj Narodni muzej v Ljubljani. vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/hu/oseba/grilc-janez/
Ignac Kušljan
Na zgorja omenjenem viru, pod fotografijo so zapisali: "Ignac Kušljan se je najprej izučil krojaštva. Nekaj let je bil najemnik v Šentjerneju, kjer je nato kupil veliko domačijo z mlinom in žago umrlega župana Lušine. Na Gracarjevem turnu, kjer je bila njegova sestra Katrca pestunja, je spoznal študenta in pesnika Franca Hudoklina, ki mu je do tedaj domala nepismenemu privzgojil ljubezen do knjige, starožitnosti in antične zgodovine, ga učil lepega jezika ter nemščine. Na Kušljana je vplival tudi Janez Trdina, ki je tisti čas na Gracarjevem turnu snoval Bajke in povesti o Gorjancih. Kušljan, ki je že prej kazal strast do starih novcev, je kmalu začel kopati po okolici. Da bi se izpopolnil v svoji obrti pri tujih mojstrih, je obhodil vso Avstrijo do Dunaja. Po dolenjski deželi, kjer je takrat deloval tudi starinoslovec Jernej Pečnik, je popotoval s popotno palico. Na poti do Trebelnega, Škocjana, Šmarjete, Šentjerneja, Stopič, Kostanjevice, Birčne vasi, Vavte vasi in drugod je opazoval, poizvedoval in kupoval starine ter pravice kopanja. O tem je poročal Deželnemu muzeju v Ljubljani, kamor je pošiljal najdbe, za katere je prejemal plačilo. Vedno je kopal po naročilu, s pooblastili in tehnično ter strokovno pomočjo sprva Deželnega in kasneje dunajskega Dvornega muzeja oziroma tamkajšnjega kustosa Josefa Szombathyija, nikoli ni najdb preprodajal zasebnikom. Zapisoval si je vse, kar je slišal o najdbah in preteklosti in tako tudi v svojih Spominih iz leta 1909 ohranil dragoceno arheološko podobo tega območja. Njegovo najpomembnejše najdišče je bila nedvomno vas Mihovo južno od Šentjerneja, s presenetljivimi najdbami, saj je bilo širše območje Mihovega neprekinjeno poseljeno skozi celo prvo tisočletje pred našim štetjem. Na takrat največjem arheološkem najdišču v celotni monarhiji je kopal od leta 1884 do 1903. Njegov vnuk je bil publicist in zgodovinar Ivo Pirkovič. Pisateljica Vera Albreht, ki je v tistih časih v okolici Šentjerneja preživljala svoja otroška leta, je lik Kušljana opisala v knjigi Nekoč pod Gorjanci. Nekaj Kušljanove korespondence se v sklopu zapuščine Franca Hudoklina nahaja v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto."
Tit Strmljan
Zapis o njem: Rodil se je očetu Alojziju in materi Mariji (rojenaZupančič). Znan je po tem, da leta 1927 skupaj s svojimi pomočniki izkopal na Lestini grob, ki je vseboval bogate dodatke. Najznamenitejši je bil bojevnik z Vač. To je najlepši primerek kipca te vrste iz železne dobe.Pri izkopavanju je sodeloval tudi z arheologom Walterjem Schmidom, ki je veliko izkopaval v letih 1931-1934, veliko pa je raziskoval tudi sam. S prvimi izkopavanji v okolici Vač so pričeli v drugi polovici 19. stoletja, prve predmete pa so izkopali vaški učitelj Franc Peruzzi in tamkajšnji prebivalci. Največja izkopavanja so bila v letih 1878 do 1883, ko so izkopavali ljubljanski muzej, dunajska akademija znanosti in knez Windischgratz. V letih 1905 do 1913 pa je obsežna izkopavanja vodila Vojvodina Mecklenburška. Tudi njej je pomagal Tit Strmljan, saj je dobro obvladal nemški jezik, ker je tri leta služil v cesarski vojski na Dunaju. Večina njenih dragocenih predmetov z Vač je končala v tujini. Zbirko vaških izkopanin je hranila na gradu Bogenšperk, po prvi svetovni vojni leta 1918 pa so prišle pod sekvester Narodnega muzeja v Ljubljani. Ko je bil sekvester leta 1929 ukinjen, je njena hčer Maria Antoniette z dovoljenjem kralja Aleksandra dragocenosti odpeljala v tujino in dražba izkopanin je bila 19. januarja 1934 v Zürichu. Večino dragocenosti je odkupil Peabodyjev muzej iz Harvarda, manjši del pa Ashmolov muzej v Oxfordu. V okolici Vač je bilo izkopanih čez 2000 grobov iz, železnedobe, kar Vače uvršča med največja grobišča tega obdobja v srednji Evropi. Tudi pripadajoča naselbina je bila med največjimi takratnimi naselbinami oz. gradišči. Razprostirala se je na Zgornji in Spodnji Kroni ter Slemšku in je merila okrog 11 hektarjev. Ko je Tit Strmljan prišel s služenja vojske na Dunaju, je na Vačah opravljal pomembna dela. Poleg izkopavanja starin, je bil tudi vodja hranilnice na Vačah, občinski odbornik, cestni nadzornik, član šolskega odbora, ključar v cerkvi sv. Andreja in ljudski živinozdravnik. Zbiral je tudi denar za nove zvonove v vaški cerkvi, sam pa je daroval 2000 kron.
Komentarji
Objavite komentar