Aleš Lajovic.

Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskemu zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek pri Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih sestavov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v ponovitvi  oddajie Razkošje v glavi, v soboto 27. 6. 2024. na Prvem programu Radia Slovenija. 

Oddajo najdete na : https://prvi.rtvslo.si/podkast/razkosje-v-glavi/1339670/175020610

Rakov Škocjan, jamarska šola, foto Peter Gedei

Šport

Aleš Lajovic je  zapisal: "Naš oče je bil navdušen pohodnik in hribolazec. In tako sem bil že s petimi leti skupaj s celo familijo na vrhu Triglava, kasneje pa seveda še večkrat. V osnovni šoli na športnem področju nisem ravno izstopal z izjemo pri metu krogle, kar je bila posledica preganjanja dolgega časa na Savici med počitnicami v Bohinju. Tam je obilo zaobljenega kamenja, težkega kako kilo ali dve, ki smo ga metali v strugo in na ta način gradili jezove. Tako sem nehote dobil grif in muskulaturo za suvanje krogle.

Sabljanje

Na gimnaziji sva z bratrancem Markom Bonačem marsikaj počela skupaj. Poleg tega, da sva bila sošolca, sva skupaj začela trenirati sabljanje pri olimpioniku Rudolfu Cvetku na Taboru, kasneje pa prav tako pri olimpioniku Marjanu Pengovu ( očetu Tomaža Pengova ) pri Olimpiji. Cvetko naju je navduševal, da bi se udeležila olimpijade v Munchnu ( leta 1972), nama pa se je tedaj zdela olimpijada časovno preveč oddaljena v neki megleni, nedoločeni prihodnosti, obvezni treningi pa prenaporni. Sabljaška obleka pa se je tako ali tako le za silo posušila od enega treninga do drugega. In tako z olimpijado ni bilo nič, le Olimpijsko Delo smo prodajali ( olimpijada leta 1968 ) in tako zbirali denar za maturantski izlet. 

Veslanje

Istočasno pa sva še veslala na Ljubljanici. Na razpolago je namreč bil le en skif in tako je bil eden od naju v čolnu, drugi pa na flosu, kjer je bral kako knjigo ali se učil za šolo. Potem pa sva se zamenjala. Vseskozi pa je potekala borba z brenclji, ki jih je bilo v tistih časih kar veliko, Ljubljanica pa relativno čista. Vsake toliko se je zgodilo, da je kateri od naju pozabil veslo v vodi in sledil je takorekoč obvezen obrat čolna in nenadejano kopanje. To poleti ni bilo nič hudega, le čoln je bilo težko zvleči na mesto, kjer si lahko iztočil vodo iz njega, saj so bili bregovi Ljubljanice tedaj precej zaraščeni, flosi pa redki. Pozimi pa je bilo zato potrebno biti precej previden. Zanimivo je, da noben od naju ni nikoli sodeloval na kaki tekmi v veslanju, kot sabljač pa sem bil na državnem prvenstvu in sicer v Zagrebu, vendar brez vidne uvrstitve; Cvetkov memorial pa je bil v Ljubljani takorekoč zvezda stalnica in se je dogajal vsako leto...."

Jamarija

Aleš Lajovic: " Ob učenju za maturo so mi misli uhajale h Govicu, znameniti bohinjski luknji, iz katere po močnih nalivih teče mogočen slap, ki se ga sliši tja do Bohinjske Bistrice. Prejšnje leto smo se bohinjski mulci povzpeli do vhoda in se po rovu spustili do Nandetovega okna. Od tam naprej se pa brez jamarske opreme ni dalo in tako sem se odpravil na lov za jamarskimi lestvicami. Na Matici ( Društvo za raziskovanje jam Ljubljana ) so me na hitro odpravili, pa sem se odpravil še na Ajzenpon ( v tistem času še Jamarska sekcija Planinskega društva Železničar). Tedanji »spiritus agens« Dušan Novak me je povabil v jamarske vrste z besedami: "Najprej boste z nami obiskovali jame, da se naučite jamarske tehnike, potem pa po želji«. In je minilo enajst let, da sem se odpravil v Govic. Tedaj pa že z neoprenom in stisnjenim zrakom ob asistenci nečaka Jerneja Kalana. Voda je bila kristalno čista, le nekoliko mrzla ( 5 st.). Z leti se je ob študiju bohinjske hidrologije pokazalo, da je jama Govic zgolj visokovodni preliv podzemeljske reke, ki površinskega toka sploh nima. Poimenoval sem jo Govic in je navadno bolj stalna in vodnata kot Savica, ki pogosto vsaj enkrat na leto praktično presahne. V jezero priteka okoli deset metrov pod gladino – Govic namreč. Že kak mesec po maturi sem se z jamarji odpravil v TNP ( Triglavski narodni park ). Bili smo sicer zgolj štirje, kar pa nas ni motilo, da se ne bi lotili tudi dveh jam, ki nas zaposlujeta še dandanašnji: Gamsove in Ledene jame na Viševniku. Gamsova je bila kar nekaj časa najgloblja jama na Balkanu. 

Na  planini Viševnik, foto Peter Gedei

V tistem času sem se udeležil tudi vseslovenske jamarske odprave v Pološko jamo nad Tolminom. Z Angležem Johnom Russumom sva se prebila v zgornje dele tega jamskega spleta, kar je pomenilo nov globinski rekord v Jugi. Prejšnjega  je držala Žankana jama v Istri, postavili pa so ga Italijani med vojnama, ko je bila Istra pod Italijo in je bil v tistem času star že slabih štirideset let.

Klub

Jamarski sekciji PDŽ sem načeloval deset let. V tistem času je sekcija stopila na samostojno pot kot  Jamarski klub Železničar in pod tem imenom uspešno deluje še dandanašnji. Istočasno smo ustanovili tudi Društvo jamskih potapljačev »Proteus«. Članstvo v obeh društvih je bilo praktično isto, tako tudi predsednik. Proteus na žalost ne deluje več, je pa v svojem času zabeležil več pomembnih dosežkov (Ombla in Vilina pećina pri Dubrovniku, Postojnski splet itd. ).

Jama za Vahtam, Aleš si ogleduje  "lep kos" železove rude, Pršivec, Foto Peter Gedei

Luciferovanje, 2.12.1997, Foto Peter Gedei

Po jamarski akciji v jami Sv. treh kraljev, 2.12.1993, Foto Peter Gedei

Občni zbor Jamarskega kluba Železničar, 1. 2. 1998, Foto Peter Gedei

Snežna jama na Raduhi, Foto Peter Gedei

V Snežni jami na Raduhi, Foto Peter Gedei

Predjama, Foto Peter Gedei

JZS

Aleš Lajovic: "V organih Jamarske zveze Slovenije delujem že vrsto let. Začel sem v Katastru, bil član Tehnične komisije, večkrat selil knjižnico, pomagal sem pri razpečevanju legendarne revije Naše jame in bil kasneje njen upravnik ( 25 let ). Žal so se razmere proti reviji zadnja leta nekako zarotile. Do neke mere jo je nadomestila revija Jamar, pa tudi njej žal že pojenjuje sapa. Na prelomu tisočletja sem se nepričakovano znašel na mestu predsednika Jamarske zveze Slovenije ( no ja, kandidat sem bil tudi že prej ). Po spletu okoliščin sem bil tudi vodja Jamarske reševalne službe. Trenutno sem že četrti mandat član predsedstva JZS."

Od leve proti desni: Aleš Lajovic, Matej Mihajlovski, Igor Benko, Foto Peter Gedei

Članki

Aleš Lajovic: "Sem avtor večih elaboratov in mnogih strokovnih ter poljudnih člankov na temo jamarije, napravil pa sem tudi nekaj sto zapisnikov in načrtov. Ko sem se pridružil jamarjem, je bilo v Katastru JZS okroglo 3500 enot, sedaj ( dobrih petdeset let kasneje ) pa smo pri številki 15 000!

Naneslo je, da sem prejel gradivo za Speleološki leksikon, ki ga je vrsto let zbiral mag. Dušan Novak. Prvotnih 500 gesel sem dopolnil. Tako ima Slovenski jamarski leksikon trenutno več kot 1600 gesel in je objavljen na spletni strani Jamarske zveze Slovenije.

Za delovanje na jamarskem področju sem že v času Juge prejel državno odlikovanje ( medalja Zasluga za narod ), pred leti pa zlati znak JZS."

Trening jamarske reševalne skupine JK Železničar v Stožicah,  Foto Peter Gedei

60. letnica JK Železničar, člani nekdanje jamarske sekcije Planinskega društva Železničar,  2015, Foto Peter Gedei

Po tiskovni konferenci ob registraciji 10.000. jame- Žirovcove jame, Postojna, 26. 5. 2010. Foto Peter Gedei

Pred Sveto jamo na Socerbu, Aleš Lajovic, Anton Jenc - Žila in Marko Krašovec, Foto Peter Gedei

Zgodovinopisje

Aleš Lajovic: "V šestem razredu osnovne šole sem prebral svojo prvo nekoliko debelejšo knjigo ( 365 strani ) in sicer Valvasorjevo berilo, ki ga je pripravil Mirko Rupel. Gre za slovenski prevod zanimivejših odlomkov iz Slave Vojvodine Kranjske in nekaterih drugih Valvasorjevih del. In tako sem dobil obilo tem za npr. šolske govorne vaje in kasneje za razne članke, ki so obravnavali Valvasorja kot prvega znanega slovenskega jamarja, speleologa in hidrologa. Odmeven je bil zlasti članek o Valvasorju kot livarju, ki je bil objavljen v Livarskem vestniku leta 1983 ob tristoti obletnici ulitja Marijinega kipa po Valvasorjevem postopku litja tankostenskih skulptur, ki naj bi sicer stal na vrhu spominskega stebra pred Šentjakobsko cerkvijo v Ljubljani. Tam pa ga že kakih pet let ni, ker ga baje restavrirajo. V šoli so nam Valvazorja predstavili kot takorekoč vaškega posebneža. Kakšno je bilo vedenje o njem in njegovemu delu za časa Juge  ponazarja prigoda z omenjenim člankom. Ob njegovem pripravljanju sem povprašal tedanjega urednika omenjenega strokovnega časopisa, če pozna Valvasorja. Globoko se je zamislil, potem pa vprašal: »Ja, v kateri livarni pa dela »? Kakorkoli – Valvazor ima v Ljubljani, hvala bogu, spodoben spomenik. Verjetno je to največji kip, kar ga ima katerikoli speleolog ali livar v svetovnem merilu..."

V tunelu pri Godoviču, 2.5. 2006, Foto Peter Gedei

"Ukvarjal pa sem se tudi z drugimi temami, tako recimo tudi z zgodovino železnic na naših tleh. Odmeven je bil zlasti članek o Idrijski železnici in o pozabljenem železniškem tunelu pri Godoviču ( dolg je 400 metrov ) na projektirani trasi normalnotirne železnice Logatec – Godovič – Ajdovščina. Članka o Železniški livarni v Šiški, kjer sem bil obratovodja par desetletij, mi sprva niso hoteli objaviti nikjer, potem pa se je skoraj istočasno pojavil v kar štirih revijah z znatnim odmevom. Na osnovi članka Karola Rustje o železniških delavnicah v Šiški in o Gorenjski železniški progi, sem pripravil obsežen tekst. Članek  sem deloma popravil, deloma dopolnil in je bil namenjen obeležitvi 150 – letnice izgradnje te pomembne železniške proge, ki pa je žal v precejšnem delu razmontirana. Do natisa tega zanimivega teksta žal še ni prišlo in ga razpošiljam le po elektronski pošti zainteresiranim posameznikom, večinoma pa nekdanjim sodelavcem v Šiški. Ob obujanju spominov se jim seveda milo stri..."

V tunelu pri Godoviču, skupaj z dr. Andrejem Mihevcom, 2.5. 2006, Foto Peter Gedei

Nad tunelom pri Godviču, levo dr. Andrej Mihevc, 2.5. 2006, Foto Peter Gedei

V tunelu pri Godoviču, 2.5. 2006, Foto Peter Gedei

Seveda pa v tem zapisu ni še cele vrsta drugih zadev, ki jih je, ali jih še Aleš Lajovic počne. V oddaji boste slišali več o njegovem izjemno bogatem pevskem udejstvovanju, in o zanimivh odkritjih, recimo  podatkov o admiralu Antonu Hausu. Vabljeni k poslušanju oddaje!