Živali vedno znova presenečajo...že od nekdaj, 1912:
Premeteni osel. Človeštvo dela oslu veliko krivico, ker ga prišteva med najneumnejše živali. Ravnatelj pariškega muzeja pripoveduje o oslu, ki so ga rabili v muzeju, da je prenašal
tovore iz laboratorija, velezanimivo dogodivščino, ki kaže, kako premetena žival je. Kadar je bil osel brez posla, je bil na obzidanem dvorišču. Iz dvorišča se je pa prišlo skozi vrata na vrt, kjer so zelenele najbujnejše in sočne rastline. Osel je porabil vsako priliko, da je neopažen smuknil na vrt. In sicer najrajši tedaj, ko je popravljal zidar na dvorišču zid. Zato so naročili zidarju, naj skrbno zapira vrata na vrt. Ali vzlic temu so zopet in zopet zasačili osla na vrtu. Končno so sklenili, da opazujejo dolgoušca. Izkazalo se je, da je osel z zobmi pritisnil na kljuko, pahnil v vrata in šel na vrt. Na vrata
so sedaj pritrdili zapah. Tri dni je bilo vse dobro, ali pozneje je osel dan za dnem zopet uhajal na vrt. Zopet so ga opazovali in videli, da je osel odpahnil zapah, pritisnil za kljuko in zadovoljen
sam s seboj korakal na vrt. Odtlej je zidar zaklepal duri. To je pa osla močno užalilo, zlasti še, ker je ob zaklenjenih durih odpovedala njegovo modrost. V zidarju pa je videl svojega največjega sovražnika. Sklenil je, da se maščuje. Ko je sedel zidar pri malici in si privoščil k maslenemu kruhu tudi steklenko vina, je prišel osel in mu prevrnil steklenico. Seveda se je zidar malo razjezil. Prihodnji dan je zidar zamašil steklenico. Osel pride in zopet prevrne steklenico, a kaj začuden je bil, ker se ni izlilo vino. Čez dva dni jo je pa osel »pogruntal«: ni le prevrnil steklenico, temveč je tudi razbil.
Premeteni osel. Človeštvo dela oslu veliko krivico, ker ga prišteva med najneumnejše živali. Ravnatelj pariškega muzeja pripoveduje o oslu, ki so ga rabili v muzeju, da je prenašal
tovore iz laboratorija, velezanimivo dogodivščino, ki kaže, kako premetena žival je. Kadar je bil osel brez posla, je bil na obzidanem dvorišču. Iz dvorišča se je pa prišlo skozi vrata na vrt, kjer so zelenele najbujnejše in sočne rastline. Osel je porabil vsako priliko, da je neopažen smuknil na vrt. In sicer najrajši tedaj, ko je popravljal zidar na dvorišču zid. Zato so naročili zidarju, naj skrbno zapira vrata na vrt. Ali vzlic temu so zopet in zopet zasačili osla na vrtu. Končno so sklenili, da opazujejo dolgoušca. Izkazalo se je, da je osel z zobmi pritisnil na kljuko, pahnil v vrata in šel na vrt. Na vrata
so sedaj pritrdili zapah. Tri dni je bilo vse dobro, ali pozneje je osel dan za dnem zopet uhajal na vrt. Zopet so ga opazovali in videli, da je osel odpahnil zapah, pritisnil za kljuko in zadovoljen
sam s seboj korakal na vrt. Odtlej je zidar zaklepal duri. To je pa osla močno užalilo, zlasti še, ker je ob zaklenjenih durih odpovedala njegovo modrost. V zidarju pa je videl svojega največjega sovražnika. Sklenil je, da se maščuje. Ko je sedel zidar pri malici in si privoščil k maslenemu kruhu tudi steklenko vina, je prišel osel in mu prevrnil steklenico. Seveda se je zidar malo razjezil. Prihodnji dan je zidar zamašil steklenico. Osel pride in zopet prevrne steklenico, a kaj začuden je bil, ker se ni izlilo vino. Čez dva dni jo je pa osel »pogruntal«: ni le prevrnil steklenico, temveč je tudi razbil.
Komentarji
Objavite komentar