Pogumne Blejke.

Naša zgodba o pogumnih Blejkah se začenja z delom zapisa izpred 90 let. Takole so zapisali: »Bilo je sredi marca leta 1813., ko je bilo na Bledu v gostilni pri Petranu kaj veselo. Mladina je plesala ob poskočnih zvokih godbe. Oglašali so se tudi pevci, zlasti s pesmijo, ki so jo pripevali plesu: »Godci, začnite, groše dobite. Groši so vaši, dekliči pa naši.« Toda naenkrat je vse utihnilo, kakor bi strela z jasnega udarila v veselo družbo. Plesni pari so obstali kakor pribiti na tla in godba je na mah prenehala igrati. Domači gospodar Jakob Klinar, ki se je vrnil s svojih trgovinskih poslov in potov iz Trsta, je stopil sredi sobe in sporočil novico, ki jo je bil prinesel iz Ljubljane: da bodo Francozi dali ceniti cerkveni zaklad na Blejskem otoku in ga na dražbi prodali. Ko je navzočna množica slišala to poročilo, je prvi trenutek ostrmela. Nastale so skupine ljudi, prihajale in se zbirale, grozile ter glasno izražale nejevoljo.« Konec navedka. To dogajanje je na Bledu sprožilo pravcati upor, ki so ga vodile pogumne Blejke, kar bomo spoznali v oddaji Sledi časa, v nedeljo 15.12.2024, ob 17,20h na Prvem programu Radia Slovenija. 

Blejski otok, foto vir: https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:Blejski_otok-Valvasor.jpg

Sogovornika

Janez Fajfar univ.dipl etnolog in profesor zgodovine, foto Arhiv Janez Fajfar

Dr. Janez Šumrada, foto vir: https://www.zdl.si/2016/01/14/napolen-bonaparte-in-rudnik-zivega-srebra-v-idriji/

Začetek

Temeljni okvir zgodbe o pogumnih Blejkah je bila francoska okupacija naših krajev. Vse se je začelo s francoskimi revolucionarnimi in nato napoleonskimi vojnami. Francozi so prišli v slovenske dežele trikrat. Prvič leta 1797, ko so povzročili velikansko paniko med prebivalstvom, ki je bežalo v notranjost avstrijskega cesarstva. Takrat je bil Napoleon Bonaparte tudi v Ljubljani. Drugič so prišli po razglasitvi francoskega cesarstva v veliki vojni leta 1805, takrat so prvič zasedli Dunaj in vojaško okupirali ves jugozahodni del habsburškega cesarstva.

Napoleon, foto vir:https://blog.napoleon-cologne.fr/en/

Prihodi Francozov so bili predvsem gospodarski in politični, ne pa, kot se je poudarjalo, da bodo prinesli svobodo, enakost, bratstvo med narodi. So pa v zasedenih deželah relativno pozno spremenili zakonodajo, ki je odpirala nove smeri razvoja meščanske države, nam je povedal dr. Janez Šumrada.

Ilirija oživljena, Janez Krstnik Scherer (1858), vir:https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Janez_Krstnik_Scherer_-_Ilirija_o%C5%BEivljena.jpg

Blejski upor

Blejci so bili, podobno kot večina tedanjih Kranjcev in drugih prebivalcev Ilirski provinc, siti francoske oblasti. Predvsem zaradi zelo visokih davkov, motila pa jih je tudi obvezna oddaja sena, saj so morali številni kmetje zaradi tega svojo živino poklati, ker je niso imel s čim krmiti. Sicer pa so Bled, nekdanjo cerkveno posest briksenskih škofov, podržavili že leta 1803 v času Avstrije. Podobno se je zgodilo tudi v Škofji Loki. Ko so Francozi zasedli naše kraje, so seveda pridobili nadzor tudi nad temi posestvi. Kot ocenjuje Janez Fajfar, univerzitetni diplomirani etnolog in profesor geografije,  zapisi o uporu proti Francozom na Bledu niso bili povsem natančni.  

Blejski grad na prepadni steni nad jezerom je druga najbolj obiskana geomorfološka vrednota v Sloveniji, Valvasor, 1689, foto vir:https://www.researchgate.net/figure/Slika-5-Blejski-grad-na-prepadni-steni-nad-jezerom-je-druga-najbolj-obiskana_fig5_344329984

Otok in grad, foto vir: https://www.ap-ljubljana.si/turizem/bled/grad

Ko govorimo o uporu Blejk, je šlo za zaščito cerkvenega premoženja. V oddaji bomo tako izvedeli, kakšen odnos do cerkve in religij na splošno so imeli Francozi.

Podobica, zasebna last

Notranjost cerkve, 1939, foto Franc Kunc vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_Marijinega_vnebovzetja,_Bled#/media/Slika:Postcards_of_Bled_1939.jpg

Notranjost cerkve, foto Tomo Jeseničnik vir: https://www.bled.si/sl/navdih/zgodbe/2020011512502996/stezica-na-blejskem-otoku/

Upor blejskih žensk je našel svojo pot tudi na gledališke deske. Tako je Franc Rozman zapisal; "Dovolj znana je zgodba o junaških Blejkah, ki so se uprle Francozom in ta dogodek je v igri obdelal Ludwig Germonig Die Weiber von Veldes. Ta igra 1872, to je štiri leta po nastanku, izšla v slovenščini v prevodu Antona Umka - Okiškega in Valentina Prešerna. Leta 1912 je na isto temo izšla še Štiridejanska spevoigra Junaške Blejke, ne z gotovostjo ugotovljenega avtorja."( Razvoj turizma v Sloveniji, 1996, Bled,  Str.13. Franc Rozman OBISKOVALCI BLEDA, BLED V BESEDI)

Drama, foto vir: https://www.slogi.si/en/publications/junaske-blejke-1912-2/

Podnaslov: zgodovinska igra s petjem v štirih dejanjih

Jože Debevec (1867-1938) je bil duhovnik, pisatelj in prevajalec. V slovenščino je prvi prevedel Dantejevo Božansko komedijo.
Besedilo Heroic Blejka je izšlo v Zbirki ljudskih iger. Zbirka je bila namenjena katoliškim odrom, kjer so ženske in moški nastopali ločeno. Avtorji so v ta namen pisali igre, v katerih so nastopale le osebe ženskega ali moškega spola. Jože Debevec je dramo Heroic Blejka objavil pod psevdonimom Jože z Jezera. Kot predlogo je uporabil v nemščini napisano dramo Ludwiga Germonika Brave Gorenjka, ki je bila v ljubljanskem Deželnem gledališču prvič uprizorjena leta 1872. Debevec je okvirno zgodbo napolnil z novimi osebami, temami in zapleti. Obširen povzetek dogajanja je objavljen tudi v knjigi Alenke Goljevšček Od A(brama) do Ž(upančiča): vsebine 765 slovenskih dram. (vir: https://www.slogi.si/en/publications/junaske-blejke-1912-2/

Upori

Poleg blejskega upora pa je bilo kar nekaj bolj ali manj velikih uporov nezadovoljnih prebivalcev na zasedenih ozemljih.

Kmet ziba Francoza, panjska končnica, foto Narodni muzej Slovenije

Tedanja francoska policija je bila že organizirana na sodoben način, imela je svoje zaupnike na terenu in je budno spremljala, kaj se dogaja med prebivalstvom, kar je vidno iz 14-dnevnih  poročil, v katerih so opisali večje in manjše spore in upore.

Napoleonova pot-karikatura, foto vir:https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Napoleons_Lebenslauf_-_Aufstieg_und_Fall.jpg

Kot rečeno, so se že pred tako imenovanim uporom Blejk ljudje upirali Francozom na Notranjskem in Dolenjskem in ti upori so bili krvavo zatrti. Kot meni Janez Fajfar, se o tem v preteklosti ni govorilo, saj to ni bilo politično korektno.

Napoleonov spomenik-Ilirski steber, Ljubljama, foto vir:https://it.m.wikipedia.org/wiki/File:Napoleonov_spomenik_-_panoramio.jpg

Zapis o uporu

Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (12.10.1933, letnik 14, številka 239)Str.8.
Junaške Blejke
Zgodovinska črtica.
Ko je Napoleon z dunajskim mirom leta 1809. pridobil kraljestvo Ilirije, kateri je pripadal največji del Slovenije, se je izvršila v novih provincah izprememba tudi v notranji upravi — seveda premišljeno, previdno in postopno, zakaj zaradi posebnih narodnih in gospodarskih razmer francoska vladavina ni hotela kar čez noč uvesti svojih zakonov v nove ilirske province. Pri tem je nova vladavina upoštevala posebne lokalne razmere, v mnogem bistveno različne od francoskih. Splošna težnja pa je pa bila, da se ilirske dežele polagoma čim tesneje zvežejo s Francijo. Šele Napoleonov dekret dne 15. aprila 1. 1811. je določil delokrog in upravo ilirskih provinc ter razdelil deželo v upravne edinice. Po določbah tega dekreta je stal na čelu vse uprave generalni guverner, ki je tudi imenoval sodnike, odvetnike, notarje in župane (mere). Ilirija je bila razdeljena na šest provinc. Te so bile: 1. Kranjska, 2. Koroška z Beljakom in delom Tirolske, 3. Istra, Trst, Vipava in grofija Goriška, 4. Hrvatska do Save, Reka s hrvatskim Primorjem in Kvarnerski otoki, 5. Dalmacija z Zadrom in 6. Dubrovnik s Kotorom. Teh šest provinc je bilo razdeljenih po vzorcu francoskih departmanov na distrikte, ti pa na več sodnih okrajev ali kantonov. Enota najnižje vrste je bila občina ali merija. V vsaki ilirski provinci je vodil politično upravo intendant, ki pa je bil pod nadzorstvom generalnega intendanta Ilirije. Distriktom na čelu so stali poddelegati razen v gorenjskem distriktu s sedežem v Ljubljani, ki mu je načeloval provincialni intendant sam. Delokrog poddelegatov se je skladal z onim francoskih podprefektov. Občine (merije), preosnovane po francoskem načinu, so dobile župane ali mere, poleg tega še adjunkte in municipalne ali občinske svetnike, župan ali mer je bil poleg davkarja ona uradna oseba, ki je bil s prebivalstvom v najožjem stiku. Njemu so bili prideljeni adjunkt in večje število občinskih svetnikov (različno po obsegu občine). Ker so Francozi odvzeli župnim uradom krstne, poročne in mrliške matrike ter jih izročili občinam, je moral biti vsaj občinski tajnik ali adjunkt pismen; ta pa je bil po navadi učitelj. Uradna uniforma merova je bila: temno moder frak z rdečo šerpo v barvah francoske trikolore, na glavi pa je imel trioglati francoski klobuk. Tudi adjunkt je nosil šerpo. Francoske državne blagajne so bile zaradi drage uprave in neprestanih vojnih priprav precej izpraznjene, zato je nalagala francoska vlada novo pridobljenim deželam, tako tudi ilirskim provincam vedno nove dajatve in kontribucije. Dasi so se Francozi polagoma že precej priljubili narodu, so bili marsikdaj prisiljeni seči po sredstvih, ki so žalili stare ljudske tradicije. Tako je bilo tudi v provinci kranjski, kjer je vlada sklenila zaseči premoženje bogatejših cerkva.
Bled
Bilo je sredi marca leta 1813., ko je bilo na Bledu v gostilni pri Petranu kaj veselo. Mladina je plesala ob poskočnih zvokih godbe. Oglašali so se tudi pevci, zlasti s pesmijo, ki so jo pripevali plesu: »Godci, začnite, groše dobite. Groši so vaši, dekliči pa naši.« Toda naenkrat je vse utihnilo, kakor bi strela z jasnega udarila v veselo družbo. Plesni pari so obstali kakor pribiti na tla in godba je na mah prenehala igrati. Domači gospodar Jakob Klinar, ki se je vrnil s svojih trgovinskih poslov in potov iz Trsta, je stopil sredi sobe in sporočil novico, ki jo je bil prinesel iz Ljubljane: da bodo Francozi dali ceniti cerkveni zaklad na Blejskem otoku in ga na dražbi prodali. Ko je navzočna množica slišala to poročilo, je prvi trenutek ostrmela. Nastale so skupine ljudi, prihajale in se zbirale, grozile ter glasno izražale nejevoljo. Bliskovito se je raznesla novica daleč naokrog. V meriji, občinskem uradu, v Zagorici, vasi na vzhodni višini Bleda, kjer je vhod v jezersko pokrajino, so se zbrali občinski možje in se posvetovali, kaj in kako bi ukrenili, da bi se pomirilo na moč razburjeno in razdraženo ljudstvo. Po daljšem posvetovanju so sklenili, da bodo poslali intendantu province kranjske v Ljubljani prošnjo, da naj prekliče izdani ukaz. Pod predsedstvom mera Naceta Novaka sta bila v tej zadevi izvoljena dva odposlanca, in sicer prej imenovani Jakob Klinar in Jakob Kokalj z Jezera, oba ugledna posestnika in trgovca, ki sta se takoj odpravila na pot. 
Davkar
Ne da bi se brigal za grozeče in nevarno razpoloženje naroda, se je pojavil na Bledu davkar Louis Fauque iz sosednje Radovljice v namenu, da bi se dogovoril z občinskimi zastopniki, kdaj in kako bi odnesli cerkveni zaklad. Ti pa so se sklicevali na prošnjo, ki so mu jo tudi pokazali, nakar je davkar brez nadaljnjih besed odšel. Čim bolj se je uradna rešitev prošnje zavlačevala, tem bolj sta se večali nestrpnost in razdraženost prebivalstva. To je namreč gledalo vso zadevo kot svoje življenjsko vprašanje. Istovetilo je nameravano zaplenitev cerkvenega zaklada z razpustitvijo romarskega božjega pota na Blejskem otoku, ki je donašal okoliškim krajem mnogo gmotnih koristi.
Na otok

Žene z otroki so se vkrcavale v čolne, veslale k cerkvi na otoku in neprenehoma se je glasil čudodelni zvon. Medtem je davkar ponovno prišel na Bled, in sicer v spremstvu nekega zlatarja iz Ljubljane, ki naj bi ocenil cerkvene dragocenosti. Davkar se je oglasil pri meru v Zagorici, da bi si zagotovil njegovo sodelovanje pri komisiji. A ta mu je odvrnil, da je občinski adjunkt baš na otoku. Na jezerski obali se je ta čas zbrala velika množica ljudstva. Ko so ljudje zagledali zlatarja in davkarja, ki je iz lahko umljivih razlogov vedno imel pri sebi velikega psa, je nastalo silno kričanje. Z glasnimi grožnjami sta bila oba moža kmalu obkoljena. Kmetica Marija Terpinčeva z Jezera je pogumno stopila iz množice naprej pred davkarja, sklenila roke in ga rotila, naj počaka vsaj še toliko časa, dokler ne bo prošnja rešena. Nato je pristopil merov adjunkt in tudi ta ga je prosil za odlog, češ, da je narod preveč razburjen in razdražen. Toda davkar je bil trmast in nepopustljiv ter je nameraval brez vsakega oklevanja nadaljevati svoj posel. S svojim spremljevalcem je hotel stopiti v pripravljeno ladjo, da bi se prepeljal na otok. Žene pa so hitele do ladje, jo z vso silo potisnile ven na jezero ter škropile in oblivale z vodo brodnika, da ni mogel niti veslati, niti spraviti ladje nazaj do brega. Ko je davkar videl odpor in grozeče vedenje množice, v kateri je celo sumil preoblečene moške, se je odločil za umik. Šel je v gostilno k Petranu, kjer je odločno zahteval v imenu intendance osebne intervencije, zakaj občina in mer morata spoštovati zakone in točno izvesti ukaz francoske vlade. Mer je spoznal, da se mora ukloniti, zato je povabil davkarja in zastopnike občine v župnišče na posvet. Tukaj so se odločili, da se bodo prepeljali na otok z nasprotne, jezerske strani pri samotnem mlinu Matije Benca, po domače Ribiča. Mer se je odzval ukazu, da naj pripravi ladjo. Hkrati je dal poklicati sodnika, občinskega rihtarja in nekoliko uglednejših vaščanov, ki naj bi pomirjevalno vplivali na razburjeno m uporno množico.  Ob določeni uri ladja ni bila pripravljena, tudi od poklicanih ni bilo nikogar na izpregled. Položaj je postajal z vsakim trenutkom kočljivejši. Davkar, ki je doslej miroval in nemo zrl predse, je postajal vedno bolj divji, teptal je z nogami in zahteval od mera in njegovega adjunkta, da mu morata na licu mesta takoj pripraviti ladjo. Ta dva pa sta odgovorila da bosta ukrenila vse, kar sta v svoji službi dolžna storiti. Medtem so junaške Blejke izvedle drzno podjetje. Odposlanci, ki bi morali preskrbeti ladjo, so se vračali in poročali, da so vse ladje iz okolice na otoku in da bi moral stesati novo ladjo vsakdo, ki bi se hotel prepeljati čez jezero na otok. Davkarjeva jeza je dospela do vrhunca. Zagrozil je, da bo dal pri ljudstvu priljubljenega merovega adjunkta, kateremu je pripisoval nastali položaj in onemogočenje ekspedicije, vklenjenega odpeljati v Radovljico. Prav tako naj bi orožniki prijeli tudi vaškega rihtarja. Ti pa so prišli in poročali, da niso našli nikogar. Naposled so s silo privedli na občino nekega čolnarja iz Želč, ki je bil na sumu, da prikriva ladjo. Zvito je mežikal in obljubil, da bo prav gotovo prišel. Toda ob določenem času ni bilo ne ladje, ne čolnarja. Davkarja je sedaj minila vsa potrpežljivost. Na njegov ukaz sta se odpravila orožnik in gozdar, oba oborožena in na konjih, s šestimi oboroženimi gozdarskimi hlapci preti Jezeru, da bi tako s silo prišli do ladje. Komaj pa so se odpravili, so se bliskovito naglo zbrale vse ženske iz okolice. Tokrat so se pojavili za njimi tudi moški, med njimi orjaške postave. V resnici se je onim posrečilo, da so dobili majhen čoln za dve osebi. Davkar in gozdarski hlapec sta se opogumila in stopila v čoln, da bi zajela na jezeru plavajo brod, s katerim bi lahko vsa ekspedicija prišla na otok. Ko sta pa odrinila od brega, je začelo na otoku biti plat zvona-kakor ob hudi uri, na nasprotnem bregu je postalo vse živo in velika množica je začela prihajati v številnih ladjah nasproti. V čolnu se vozečima so klicali in tako divje grozili, da sta se začela umikati in vračati proti severni strani do Grada, kamor so hiteli v davkarjevo varstvo tudi merov adjunkt, cesarski gozdar in orožnik na konjih. Ko je stopil davkar z gozdarjevim hlapcem na breg, je skočila velika, močna kmetica Uršula Ferjanova iz ženskega krdela na breg, zgrabila gozdarjevega konja za uzdo. jo zdrobila s svojo krepko roko in grozila, da bo potegnila gozdarja s konja. Ta pa je potegnil svojo pištolo, sprožil in prestrelil ženi obleko. Na strel so prišli moški in že začeli dvigati roke, da bi se spravili nad jezdece in jih pometali v jezero. V tem nevarnem trenutku je merov adjunkt povzdignil svoj glas, svarilno vplival na ljudi in jih opozarjal na zle posledice nasilnosti. Nadaljnje sovražnosti so na obeh straneh prenehale. Davkar s svojimi spremljevalci se je odstranil, pa tudi množica se je mirno razšla. Kmalu nato je zatonila Napoleonova zvezda in Francija je spet izgubila naše kraje. Blejski cerkveni zaklad in romarska božja pot na otoku pa sta ostala ohranjena. Po starih virih R. D.