Obleganje Maribora. 

V  ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so  bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo in odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo  zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom  mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v  drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so njegove čete pri mestu Kuseg  doživele poraz.  Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da  so se prve turške ali osmanske čete  pred Mariborom  pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je zbrala okoli mesta Sulejmanova  armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, četudi so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih  in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa  v nedeljo 15. septembra 2024, ob 17,20h na Prvem programu Radia Slovenija. 

Pogled na Maribor z obzidjem in gradom, foto vir: https://www.prostocasnik.si/dozivetje/srednjevesko-obzidje-maribora/

Obleganje Maribora moramo gledati v širšem zgodovinskem kontekstu. Turki so z osvajalskimi pohodi prodrli na evropska tla sredi 14. stoletja. Temu je sledilo burno dogajanje na območju vzhodnorimskega cesarstva; vrhunec agonije je bil padec cesarske prestolnice Konstantinopel v turške roke. Na vse večje pritiske  osmanskih  osvajalcev  se je odzval ogrski kralj Sigismund, ki je pozval plemiške družine, naj se mu pridružijo pri zaustavitvi turškega prodiranja v Evropo. Med tistimi, ki so se mu pridružili, so bili tudi grofje Celjski, ki so mu  v bitki pri Nikopolu leta  1396 rešili življenje. Zgodovinar mag. Zvezdan Markovič nam je med drugim povedal, da je to  omogočilo razcvet Celjskih.

Mag. Zvezdan Markovič, foto Milan Trobič

Ob prvem pohodu osmanskih ali truških čet na Dunaj, leta 1529,  je pri obrambi avstrijske prestolnice  bila zelo pomembna okoliščina slabo vreme, ki je onemogočilo turški armadi, da bi pred obzidje pripeljala in uporabila skoraj 300 težkih topov. 

Turški top iz leta 1453, foto vir: https://turki.splet.arnes.si/celje-in-turski-vpadi/

Leta 1532 se je sultan Sulejman odločil, da bo ponovil pohod na Dunaj. Aprila tega leta je krenil s svojo armado iz Carigrada oziorma Istanbula. 

Sulejman I. Veličastni, foto vir: https://turki.splet.arnes.si/sulejman-i-velicastni-2/

 V virih so zelo različne ocene, koliko vojakov je štela turška armada, po najzanesljivejših ocenah naj bi jih bilo od 100 do 150.000, meni mag. Zvezdan Markovič.

Janičarji, foto vir: https://turki.splet.arnes.si/vzroki-uspehov/

Spahija-konjenik, foto, vir: https://turki.splet.arnes.si/posledice/

Obleganje Maribora je trajalo do 21. septembra 1532, ko je Sulejman veličastni ukazal, da naj se osmanska ali turška armada umakne izpred Maribora in zgradi pontonski most preko Drave.

Boji s Turki, J.V. Valvazor,  1431, vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tur%C5%A1ki_vpadi

Opis uspešne obrambe Maribora leta 1532 je le eden izmed zapisov, ki so se v tridesetih letih prejšnjega stoletja pojavili v tedanjih časopisih. V teh zapisih  se spominjajo na čase turške nevarnosti,  uspešno obrambo mest in trgov in opozarjajo na slavno zgodovino  braniteljev. Ti so se  organizirali v  različne meščanske garde, milice in podobne prostovoljne enote. Pa spoznajmo dejansko vlogo  teh enot v mestih. Dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije, pravi, da so  srednjeveška mesta imela svojo avtonomijo  in pravico do postavitve obzidja, ki pa so ga morali ob nevarnostih braniti.  Tako je nastala mestna obramba.

Dr. Tomaž Lazar, foto Arhiv Tomaž Lazar

V opisu obrambe Maribora in v opisih meščanskih gard v drugih mestih in trgih  prevladuje sklicevanje na junaško preteklost, kjer so izpostavljene zasluge braniteljev v boju proti Turkom ali Osmanom. 

Srednjeveško obleganje, simbolična slika, foto vir: https://www.medievalchronicles.com/medieval-battles-wars/medieval-warfare/

Primer opisa delovanja meščanske garde in sklicevanje na "legendarno preteklost":

Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (27.09.1931, letnik 12, številka 223)Str.4.

Uniformirana meščanska garda v Kostanjevici

Kostanjevica, 26. septembra. 

Pri odkritju spomenika kralju Petru Osvoboditelju je zbujala posebno pozornost tudi skupina zastopnikov uniformirane meščanske garde iz Kostanjevice. Večini udeležencev je bila ta organizacija nekaj povsem novega. 

Pa izpregovorimo o njeni zanimivi zgodovini. Seveda, kar moči kratko.  Postanek mestnih pravic in brambnih dolžnosti Kostanjevice je težko dognati s vso zanesljivostjo zato, ker so zgoreli leta 1663. ob priliki velikega požara tudi arhivi z vsemi listinami. Mesto si je sicer dalo pozneje napraviti legalizirane prepise izvirnikov iz cesarskih arhivov, a bili niso več popolni, ker so manjkali dostavki. Istotako so bile nenadomestljive listine, izdane iz vladavine Frankov, oglejskih patriarhov, Španhajmovcev in čeških kraljev. Zato se opira tudi naš veliki zgodovinar Valvasor samo na te prepise in ne na nekatere izvirnike, ki so bili shranjeni pri grajskem plemstvu. 

Po mnenju arheologov, ki so iskali in izkopavali v letih 1885.—1892. v okolici Kostanjevice ter našli mnogo dragocenega gradiva. je tvorila Kostanjevica že za časa vzhodno - rimskega cesarstva važno strategično postojanko za mesti Cruceum in Novia donum….S tem v zvezi so sklepali tudi na gospodstvo Hunov, prvih Slovanov, Gotov in Avarov.  

Prva listina, ki obstoja v prepisu, je iz leta 1242. ter potrjuje mestu vse mestne pravice in ji nalaga poleg tega tudi obrambno dolžnost ta vzdrževanje obzidja zato se smatra, da je ta čas mesto že posedalo mestne pravice in izvrševalo obrambo ter da so se te pravice samo priznale in potrdile. V tistih viharnih časih, ko je bil človek navezan le na lastno moč in obrambo, se je osnovala tudi v Kostanjevici mestna bramba, ki je obstojala poleg plačanih brambovcev tudi iz vseh orožja zmožnih možakov. Poveljevali so jim mestni plemeniteži, pozneje pa mestni kapetani. Šele v 19. stoletju, ko je minila nevarnost sovražnih vpadov, se je pretvorila organizacija v društvo, ki je vzdrževalo po potrebi javni red in mir, sicer pa zgolj čuvalo častno tradicijo. — Kot tako si je pridobilo več privilegijev; člani so smeli nositi svojo posebno uniformo, orožje ta prapor. 

Zgodovina uniformirane meščanske garde je zares prav častna  pisana s krvjo borcev, ki so jo prelivali na braniku svoje rodne grude na pograničnih branikih in za zagrebškim obzidjem in mestom Zagreba. Leta 1258. se je ogrskemu kralju Beli V. posrečilo, da si je pri obleganju Kostanjevice z zvijačo utrl pot v mesto in ga držal nekaj časa v svoji posesti. 

S Turki so imeli naši gardisti prvič opravka leta 1396., vendar se sovragom ni posrečilo, da bi zavojeval Kostanjevico. Tačas je poveljeval mestnim brambovcem Kastelan Albreht Kozjak. V letih 1418, 1425 in 1429 so se borili proti turškim napadom pod poveljstvom mestnega stotnika Gašperja Abfaltererja. Pri teh bojih je močno trpelo mestno obzidje. Ker ni bilo nato 40 let nobenega napada, so mestno obzidje in mostne zaklone tako utrdili, da jih je obvarovalo tudi silovitega navala v l. 1470 — Čeprav so Turki napadali v l. 1473 do 1483 skoro leto za letom mestne utrdbe, niso utrpeli brambovci v vseh teh bojih toliko izgub, kakor ob napadu l. 1476. Da niso priskočili to leto na pomoč še samostanske posadke in Uskoki, bi gotovo Turek spremenil mesto v prah in pepel. V teh letih pa ni napadal mesta in okolico samo Turčin, marveč tudi Ogri, ki so prišli na Krško polje preko Save. Spuščali se pa niso v resnejše boje. Redne obiske Turkov so dobili tudi v l. 1481 do 1489, a le po manjših kolonah, ki so šle raje plenit po okoliških seliščih, kakor napadati. Odločilno so pa nastopili mestni brambovci, kmetje in samostanski vojščaki pri napadih leta 1511 in 1545, pri katerih so skoro docela potolkli krutega sovražnika. V večjih in manjših oddelkih so se prikazali Turki tudi 1. 1522 in 1523, 1527. 1532, 1540. 1543. 1558 in 1559, 1562. 1584. 1602, 1640, 1650 in 1677. V teh bojih pa se je posrečilo Turkom, da so mesto dvakrat zažgali. Uspelo jim pa ni, da bi osvojili glavna oporišča pri gradu in grad sam. V teh bojih so poveljevali brambovcem Jurij Wurzenbucher,  Gašper Lambergar, Ulrich Wernek, plemiči Moškani in Barbo ter kastelani Katarine Zrinjske, ki je bila tudi lastnica kostanjeviškega gradu. Po izvršeni organizaciji pogranične obrambe so se morala udeleževati izvanrednih bojev tudi krdela mestnih brambovcev, tako pri bojih v Bosni, Slavoniji in na Madžarskem. Stalne posadke pa so vzdrževali tudi na Osredku in Stojotnagi. Nad vse zanimivo pa je, da so se bojevali naši tudi za obzidjem mesta Zagreba. Ohranjeno je celo še pismo, s katerim prosi mesto Zagreb mestnega poveljnika v Kostanjevici, da gotovo pošlje svojo četo, sicer preti Zagrebu nevarnost, da ga premaga Turek. — S Turki so imeli naši poslednjikrat opravka leta 1683, ko so pomagali velikemu zgodovinarju Valvazorju, da je z združenimi močmi prelomil moč večstoletnega sovraga. Za Turki pa je prišla druga nadloga: Uskoki.  Slednji so imeli svoja naselja samo nekaj kilometrov od mesta in so povzročili tako mestu kakor samostanu obilo preglavic. 

Tudi s kmečkimi puntarji so imeli nekaj sitnosti. Leta 1809 so prišli v Kostanjevico tudi Francozi. Birič Uhan, ki je umrl v gradu l. 1892 v starosti 105 let, je pripovedoval o Francozih, da so jim morali »purgarji« (tako so imenovanih brambovcev stražiti municijo, spremljati jih pri rekviriranju živil in oskrbovati bolnike in ranjence, ki so bili nameščeni na Veliki kašči bivšega samostana). Za časa francoske zasedbe in tudi pozneje so nosili brambovci francoske uniforme in orožje. 

Po izpovedih ljudi, ki so preživeli revolucionarno dobo leta 1848, je tvorila Kostanjevica z gardo vred posebno vrsto »republike«, a so se znali pozneje dobro »izmazati«, da jih niso doletele neprijetne posledice. Uniformirana meščanska garda je uživala ves čas poseben privilegij, da je bila po vojaško organizirana, oblečena in oborožena. Zato je tudi takoj, ko je napočil veliki dan svobode, položila prisego vdanosti in zvestobe svojemu kralju in domovini ter je vršila nato naporno službo narodne straže. Ni bilo lahko vzdrževati red med množicami vojnikov, ki so valovile po državni cesti skozi mesto proti vzhodu. Naloga sedanje organizacije, ki je združena tudi s strelsko družino, pa je da zbira pod svoje okrilje vse bivše bojevnike in vojnike, da goji pravi tovariški duh, patrijotizem ta strelsko vežbanje. Prvo ta glavno načelo gardistov pa je: ljubezen ta zvestoba do svojega vladarja in domovine, ter čuvanje stare tradicije. ki še ne spada v muzej. 689 let je preteklo, kar imajo pisane pravice — morda jih je še več — a že ta leta naj zadostujejo — za spoštovanje.

Turški vpadi, nasilje, sužnost... foto, vir: https://turki.splet.arnes.si/posledice/