Irena Tršinar.

Verjamete v naključja? Mogoče vas bo k premišljevanju o njih spodbudila naša današnja gostja Irena Tršinar, ki je o tej temi napisala dve zanimivi knjigi. Irena Tršinar je diplomirana umetnostna zgodovinarka, vendar je vse življenje delala v državni upravi, na področju registracije prebivalstva na Statističnem uradu Republike Slovenije in na ministrstvu za notranje zadeve. Odgovorna je bila za Centralni register prebivalstva, sodelovala je tudi pri razvoju e-uprave in mednarodnih dogodkih. Od leta 2011 je upokojena. Njena zvedavost in ljubezen do kulture pa jo ženeta naprej, da poskuša s svojim pisanjem ohraniti spomine na naključja, dogodke in ljudi. Ireno Tršinar bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, v soboto 1.3. 2025, ob 16,30h na Prvem programu Radia Slovenija.

Predstavitev oktobra 2024 v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici je posnela njihova lokalna TV Galeja, foto vir: https://youtu.be/F5mKK5_r3EU?si=BrNHqBusxeImWL38

Irena Tršinar je bila odgovorna za  CRP, takole nam je povedala kaj sploh je CRP : " Centralni regiser pebivalstva (po »domače« CRP)   je bil, "rojen"  na Zavodu za statistiko (danes Statistični urad RS): po vizionarskih idejah direktorja Frante Komela. Leta 1970 so bili začetki s podatki leta 1981, z uporabo podatkov po letu 1985, kar je bistveno za kakovost registra, pa je ta zaživel v svoji vlogi osrednjega vira za podatke o prebivalstvu v Sloveniji. 

Leta 1998 je bilo upravljanje registra prenešeno na Ministrstvo za notranje zadeve – zaradi organizacijskih zadev in varovanja osebnih podatkov (teh namreč statistiki ne posredujejo v javnost). Z razvojem informacijske tehnologije je CRP po letu 2000 postal eden prvih nosilcev novo nastajajoče e-uprave.  

Po letu 2002 sem bila članica Vladne komisije za razvoj e-uprave in  vključena v Akcijski načrt programa projektov strategije e-uprave. Obenem sem bila aktivna v projektih ustanov, ki vodijo evidence s podatki o prebivalstvu. CRP sem poimenovala vozlišče podatkov o prebivalstvu: od podatkovnih virov se register neposredno ažurira, s kontrolami in ureditvijo postopkov za uporabnike pa se podatki uredijo za najrazličnejše načine uporabe. Velikim podatkovnim bazam se posredujejo avtomatsko (npr. preko noči), sicer pa bodisi na klasične načine ali individualno, vedno pa je pogoj zakonska podlaga. Smo registrsko organizirana država. Dober primer je, da desetletnega popisa prebivalstva ne potrebujemo več, saj ga statistični urad izpelje po podatkih CRP-ja in drugih evidenc vsako leto. Zato imamo statistiko registrsko usmerjeno.

Irena Tršinar je vse življenje delala na področju registracije prebivalstva in bila 25 let odgovorna za Centralni register prebivalstva, po letu 2002 pa je bila  aktivna v strategiji in razvoju e-uprave, foto osebni arhiv

Mednarodne aktivnosti

Irena Tršinar: "Izmed številnih mednarodnih aktivnosti mi je bilo najbolj dragoceno sodelovanje pri REGNU (Register Nordic) po letu 2002, ki je edina konferenca v Evropi, posvečena »temeljnim registrom«. Že od začetkov smo od skandinavskih držav prevzeli veliko dobrih rešitev kot tudi načelo, da so temeljni registri nacionalno intelektualno bogastvo vsake države. Na posvetovanjih večkrat predstavljena ureditev registrov v Sloveniji me je uvrstila med redno aktivne, Slovenijo so sprejeli za pridruženo članico. Bili smo v vrhu registrsko usmerjenih evropskih držav."

Naključja

Najpomembnejšo vlogo  v njenem življenju igra družina, sorodniki. Vsi so zelo povezani in zato se tudi v okviru širše družine večkrat srečajo. Sorodniki in prijatelji so jo tudi vzpodbudili, da se je lotila sistematičnega zbiranja. Po objavi zbirke zgodb v knjigi leta 2020 se je odločila, da bo z zbiranjem nadaljevala, kajti: odkrivanje naključij bogati življenje; resnične zgodbe se uvrščajo med dokumentarno gradivo in res je mnogo takih, ki jih je vredno obvarovati pred pozabo; naključja doživljamo vsi, če le na dogodke pogledamo s te perspektive. 

Irena Tršinar: "Bohinj 1953. Oče Polde Gošnik, mama Dora in Irena pri letu in pol. Sorodniki po očetovi strani so vsi na nek način ustvarjalni (slikanje, kiparjenje, pisanje, fotografija, glasba, zbirateljstvo), očitno se je tudi mene prijelo. Ker je rod iz Bohinja, so ti kraji, še posebej Uskovnica, neizčrpen vir za zgodbe ali navdih za ustvarjanje", foto Ančka Gošnik Godec 

Bojan in Irena Tršinar na enem od popotovanj – na križarjenju po zahodnem Sredozemlju leta 2017, foto Stane Zugwitz

Irenini in Bojanovi  trije otroci še v študentskih časih, foto Polde Gošnik

Knjigi

Irena Tršinar: "Pomembno delo pri obeh knjigah ima vnuk Amadej Lah. Je avtor naslovne ilustracije knjige Naših sto naključij (izšla 2020, bil je v 8. razredu OŠ) in oblikovalec celotne knjige Sej ne mor'š verjet! (v času izdelave leta 2023 je bil v 3. razredu Srednje šole za oblikovanje in fotografijo). On je predlagal tudi logotip. Njegovo delo sprva ni bilo načrtovano, pri prvi knjigi je z zanimanjem začel risati motive iz kazala vsebine, ki ga je opazoval v nastajanju. Veseli smo bili, da je založba Didakta sprejela naslovnico, za vlogo oblikovalca druge knjige pa je bilo z založbo vnaprej dogovorjeno." Pri vsem tem je imela zelo veliko vlogo usoda njenega očeta, ki so se mu dogajale res neverjetne stvari. To sta z Ireno tudi opisala.

Muzej novejše zgodovine Slovenije, razstava Hitlerjeva dolga senca, 2007: Ančka Gošnik Godec ter Polde, Miro in Tone Gošnik pred Poldetovim razstavnim panojem. Razstavljeno je gradivo o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko in vojnem ujetništvu v ZDA, njegovo zgodbo sva opisala v knjigi Irena Tršinar: Polde Gošnik P.O.W.: zgodba vojnega ujetnika (Muzej novejše zgodovine 2009), foto Monika Kokalj Kočevar

Zbirka resničnih zgodb o naključjih, izšla v knjigah Naših sto naključij (Didakta 2020) in Sej ne mor'š verjet! (Didakta 2024). Amadej Lah je ilustrator naslovnice prve in oblikovalec druge knjige, foto arhiv Irena Tršinar 

Prva knjiga, Naših sto naključij, ima okoli 100 zgodb, ki jih je prispevalo 40 avtorjev, druga, Sej ne mor’š verjet!, pa okoli 120 zgodb 48 avtorjev. Zgodbe je sprva zbrala od svojih sorodnikov, prijateljev in njihovih znancev, za drugo knjigo pa je pridobila nove avtorje s pomočjo knjižnic, literarnih društev in Facebooka. 

Pisanje

Irena Tršinar sicer ni navdušena nad pisanjem fantastičnih, izmišjenih zgodb, bolj jo zanimajo resnične zgodbe. Vendar pa je pisala tudi pravljice za (svoje) otroke. Uspelo pa ji je tudi na natečaju za "lahko noč otroci – Lazo išče jurčka, 2011".  Zanjo, kot pravi, je bilo to dovolj: uspela je, torej zmore, odkljukana naloga, ni več potrebe. Od takrat dalje drži, da ni za fikcijo,  se pa ne bi lotila niti pisanja romana.

Predstavitve

Irena Tršinar svoji knjig predstavlja širom Slovenije. Na teh predstavitvah sodelujejo tudi krajani posameznega kraja, ki so  v njenih knjigah prispevali kakšno zgodbo o naključjih. 

Z Marjanom Pungartnikom med predstavitvijo februarja 2024 v Galeriji RRRudolf v Mariboru, foto Maja Šivec

Na predstavitvi aprila 2024 v Cankarjevi knjižnici Vrhnika je nastopil tudi trio iz Glasbene šole Tartini iz Ljubljane, foto Sonja Žakelj

Predstavitev junija 2024 v Zagrebu je bila v organizaciji Kulturno prosvetnega društva Slovenski dom Zagreb, Filozofske fakultete Zagreb in Knjižnice i čitaonice Bogdana Ogrizovića. Voditeljica in moderator sta bila s Filozofske fakultete v Zagrebu, s Katedre za slovenski jezik in književnost prof. dr. Anita Peti Stantić in z Oddelka za sociologijo prof. dr. Krešimir Žažar, foto Jelka Gošnik

Predstavitev decembra 2024 v Mestni knjižnici Kranj je potekala v stilu intervjuja, novinar je bil Igor Kavčič z Gorenjskega glasa, foto Lucija Podbrežnik

Prosti čas

V prostem času Iren Tršinar  izdeluje "krpanke", ukvarja pa se tudi z restavriranjem.

Restavratorstvo je eden od hobijev ves čas od upokojitve dalje. Prvi izziv je bila pozlatitev uničenega baročnega svečnika, sledilo je restavriranje slik, kipcev, keramike, pohištva, kamnitih predmetov, nagrobnika, foto Ljubo Zidar 

Iz spletnih objav

Nekja utrinkov iz spletnih zapisov, vir: https://www.didakta.si/e-knjigarna/leposlovje/proza/sej-ne-mors-verjet-zbirka-resnicnih-zgodb-o-nakljucjih/

Bingljamo sicer tukaj in zdaj, vpeti pa smo v nekaj veliko širšega in mogočnejšega, kot si lahko predstavljamo. To je bil tisti vzporedni svet, v katerega sem po nekem kozmičnem naključju lahko skozi priškrnjena vrata za hip pokukal. Naključja, ki se pojavljajo v naših življenjih, nas vabijo, da si dopustimo pogledati onkraj znanega in tudi z njihovo pomočjo odstiramo tančice skrivnosti našega bivanja. Kar se je zgodilo točno na tistem mestu in točno njima, je tako, kot da bi v enem tednu petkrat zadel na loteriji.
Večkrat slišimo, da naključij ni. So ali niso? Seveda so, sicer ne bi imeli te besede! Pove, da se je nekaj zgodilo, opisuje dvoje ali več dejanj ali dva ali več predmetov v točki, kjer pride do stika, ne glede na časovno razdaljo. Nekaj je skupnega, in četudi logične vzroke najdemo, je še vedno v ozadju neznanka.
– Irena Tršinar, avtorica

Naključja so trenutki, drobni dogodki, katerih pomen razpoznamo in povežemo šele dolgo zatem, ko se zgodijo. Knjiga Sej ne mor’š verjet bralcem prinaša nove zgodbe, nova naključja, nova doživetja. Odlično, tematsko povezane zgodbe vam bodo dale ne le svojstveno bralno izkušnjo, z branjem prav te knjige se boste spomnili svojih naključij. Sej ne mor’š verjet, toda te zgodbe so naravnost takšne: ne mor’š verjet, kako dobre!
– Mojca Rudolf, pisateljica

Naključja nikoli nisem razumela kot prepleta slučajnih dogodkov ali slepe sreče. Ravno obratno. Smo del različnih, od našega življenja na videz neodvisnih dogodkov, ki se prepletajo v naključja. Nekatera med njimi celo prepoznamo. Je mar naključje, da so nekatera v knjigi opisana naključja vplivala tudi name? Naj poudarim: do pred kratkim sploh nisem vedela, da je avtorica zbrala zgodbe za že drugo knjigo o naključjih. Čista sinhroniciteta!
– Mag. Nataša Gaši, raziskovalka