Danes že fotozgodba, v soboto oddaja!!!
Janko Samsa @radioPrvi http://radioprvi.rtvslo.si/2016/12/razkosje-v-glavi-43/
Janko Samsa, mojster izdelovanja maket je zapisal:
"Kaže, da je le ostalo nekaj tistega v meni, kar se je dogajalo v hiši, kjer sem rojen. Nekaj kovaškega, nekaj kolarskega in mizarskega, nekaj cestarskega in ne nazadnje nekaj trgovsko gostinskega. To so bili namreč poklici mojega očeta, njegovih bratov in njihovega očeta. Pa tudi ženski del te družine ni za zanemariti. Torej, če vse to združim je ostalo nekaj furmanskega in še nekaj po očetu podedovane improvizatorske žilice.
Janko Samsa @radioPrvi http://radioprvi.rtvslo.si/2016/12/razkosje-v-glavi-43/
Janko Samsa, mojster izdelovanja maket je zapisal:
"Kaže, da je le ostalo nekaj tistega v meni, kar se je dogajalo v hiši, kjer sem rojen. Nekaj kovaškega, nekaj kolarskega in mizarskega, nekaj cestarskega in ne nazadnje nekaj trgovsko gostinskega. To so bili namreč poklici mojega očeta, njegovih bratov in njihovega očeta. Pa tudi ženski del te družine ni za zanemariti. Torej, če vse to združim je ostalo nekaj furmanskega in še nekaj po očetu podedovane improvizatorske žilice.
Vsak trenutek sem izkoristil za skok do
stričive mizarske delavnice, se čudil tej lepoti lesa in sanjal gledajoč ta
zlati prah svetlikajoč se v sončnih žarkih, ki so vdirali v prostor skozi
majhna okenca. Ja, ta toplina gladko obdelanega lesa! Vsaj dvakrat dnevno sem
imel »okartáne« hlače na riti, ker sem v tem prostoru popolnoma pozabil od kje
sem doma.
Prva miniatura voza je nastala v šestem
razredu osnovne šole pri predmetu ročna dela. Nato dolga leta nič. Za kmečkega
fanta so namreč vile, grablje, motika in kosa, vse ostalo je igranje in zapravljanje
koristnega časa.
V Žirjah pri Sežani sem imel že svojo
družinico, ko mi je pri obnovi hiše padel kamen na nogo. Časa je bilo dovolj,
da sem izdelal tri vozičke. Na videz so bili kar v redu, vendar brez vsake
prave točnosti glede na pravi voz. Bilo je dovolj, da je pri otrocih vzbudilo
radovednost. In glej! Saj otroci o teh zadevah ne vedo nič. To burno dvajseto
stoletje je čas naših nonotov, naših staršev, je čas naše generacije in hkrati
bodočnost naših otrok. Prav to me je pahnilo v razmišljanje, da bi bilo prav
narediti nekaj, kar bi bil spomin na naše prednike in v ohranitev spomina našim
potomcem.
Ali naj zbiram starino? Nemogoče! Za to
potrebujem ogromno prostora in nato ogromno vzdrževanja. No pa če se že rad
igram, kaj pa miniature? To bo pravo, toda le popolne kopije originalov saj to
delo terja toliko časa, da nima smisla izdelovati kar nekaj tako površnega.
Toda z zares sistematičnim raziskovanjem sem začel šele takrat, ko sem moral
zaradi zdravstvenih težav zapustiti do tedanji poklic (leta 1988).
V kakšnem merilu naj bi bile te
miniature? V modelarski dejavnosti ni predpisov, ki bi bili obvezujoči ali
priporočljivi glede natančnosti in velikosti izdelave. To je torej stvar osebne
presoje. Sam sem se namenil izdelovati miniature, ki so natančne kopije
originalov v velikosti, kjer so podrobnosti še vedno vidne z razdalje meter do
meter in pol. Tako sem sklenil izdelovati v merilu 1:7.
Ko sem šel z mojim raziskovanjem tudi
izven svojega dvorišča sem spoznal, da kaže ura tej zadevi pet pred dvanajsto.
Nekaj tisoč let je bilo potrebnih za razvoj, kakih dvesto let za višek
vozarstva in le nekaj let, da je bilo vsega konec. Toda v tistih letih še vedno
toliko, da sem lahko še marsikaj zvedel o furmanstvu, predvsem pa veliko zvedel
o kolarstvu ( bognarstvu ) in o
kovaštvu. Če sem hotel biti s svojim delom čim bližje originalu, sem moral
vedeti čim več o delu teh dveh med seboj
tako povezanih mojstrih. Bilo je res pet pred dvanajsto. Kakih dvajset je bilo
tistih prvih informatorjev, kjer sem črpal védenje o teh stvareh. Danes, ko to
pišem jih ni več. Raziskujem celotno slovensko področje in vidim, da so ti
ljudje tako redki, da je težko dobiti nekoga, ki bi še lahko povedal kaj
realnega.
Poudarjam, da sem se lotil izdelave
miniatur kmečkih in furmanskih voz z »osebno izkaznico«. To je bistveno, sicer
bi ljudje na razstavah gledali igračke. In glej! Hobi je, ne zavedajoč se,
prerasel v nekaj resnega in večjega za kar bi bilo vredno, da ostane tudi »črno
na belem«.
Slovenske literature je nekaj, je pa
predvsem s poudarkom na zgodovini cestnega omrežja ali pa tovorništva in
prevozništva. O vozovih, predvsem mislim na tovorne, pa ni v bistvu skoraj nič.
Ko se je nabralo že veliko »osebnih izkaznic« in pričevanj, sem začel
razmišljati še o tem kar počnem danes.
Na koncu knjige sem zapisal informatorje
tiste, kjer sem nabiral glavno znanje o obrteh, ki jih opisujem. Vseh ostalih
nisem posebej zapisal, ali pač! Lastnik vsakega originala je hkrati tudi
informator za svoje svari. Teh ljudi je vsaj toliko kot mojih izdelkov in še
neuresničenih načrtov, ki jih je še več. Obojim iskrena hvala.
Dolžan sem odgovor še na eno vprašanje,
ki se je vedno postavljalo na mojih razstavah. Kdo mi pomaga pri izdelavi vseh
teh eksponatov? Moj odgovor je bil veliko krat vsaj na začetku: »Nihče!«
Skrajno egoistično! Tudi če fizično pomoč popolnoma odrinem, je tu strpnost, je
razumevanje, je moralna in psihična podpora. Ali ni to velika pomoč? In tu je
moj odgovor in moja zahvala hkrati.To je moja družina, še posebno pa moja žena!"
Komentarji
Objavite komentar